Pred leti sem na enem od zidov prebrala misel Imela je same odlične ocene, a nikoli ni opazila jesenskega listja. V šoli se srečujem z blestečimi dijaki, ki nikoli ne pozabijo naloge, učitelj se lahko na njih vedno zanese, na tekmovanjih prejemajo zlata priznanja in pohvale, ampak ko jih vprašam, ali so srečni in zadovoljni, odkimajo z glavo in povesijo pogled. Teženje k perfekcionizmu jih pušča prazne, utrujene in nezadovoljne. Iz dneva v dan težijo k dobrim rezultatom, ampak noben uspeh jim ni dovolj za občutek osebnega zadovoljstva. Strah pred neuspehom je največja grožnja, ki so ji izpostavljeni vsak sleherni dan. Starši jim pojasnjujejo, da se jim ni treba tako gnati, da so dovolj dobri takšni, kot so, ampak vse zaman. Na eni strani blišč uspeha, na drugi strani črnina slabe samopodobe in občutka strahu pred neuspehom.
Ste se tudi sami znašli v tem opisu zgoraj ali ste morda eden od staršev otroka, ki venomer blesti, a ga uspeh ne zadovolji? Kako naprej? Kako najti osebno srečo? Kako se sprijazniti, da življenje prinaša tudi napake in neuspehe? Najprej se opazujte. Ugotovite, kaj vam prinaša energijo in kaj vam jo jemlje. Stvari lahko potekajo tudi manj popolno, če si dovolite preseči pravila svojega uma. Na dan si vzemite vsaj 20 min., da se popolnoma umirite, kar pomeni, da svojim možganom dovolite, da ne razmišljajo. Da pustite telesu svojo pot, predvsem pa, da začnete zaupati sebi, da delujete v svoje dobro.
Posamezniki poročajo o izboljšanju, ko poskušajo perfekcionizem preobraziti v težnjo po odličnosti – ko nestvarno visoke cilje preoblikujejo v visoke, vendar stvarne cilje, nedosegljiv ideal zamenjajo z zadovoljstvom ob uspehu ter tako ob neuspehu hitreje okrevajo, predvsem pa postanejo dovzetni za sprejemanje kritike, za katero se začnejo zavedati, da se nanaša na njihovo početje, ne na osebnost.
