To izjavo pri svojem delu z najstniki slišim prepogosto. Zelo hitro povejo, česa na sebi in v sebi ne marajo in kako to vpliva na njihovo življenje. Prepričani so, da bi bili srečnejši in zadovoljnejši, če bi imeli bolj raven nos, ožja stegna, bi bili višji, spretnejši in imeli boljše ocene. Prepričani so, da so popolnoma nesposobni in da se tega ne da spremeniti.
Ne prepričujem jih, da je življenje lepo in da so takšni, kot so, čisto »okej«, ampak jih preprosto poslušam. Vprašam jih, kako so preživeli dan, teden, kaj se jim dogaja v življenju. Ko spregovorijo, jim pomagam, da se med pogovorom o dnevnih dogodkih zavedajo svojih dobrih značilnosti. Kaj to pomeni? Najstnik pove, da je zjutraj sprehodil psa po okoliških ulicah, da je zvečer bratu pomagal pri domači nalogi in da je do dveh zjutraj poslušal prijateljico, ki je nesrečno zaljubljena. Rečem mu, da je skrben lastnik psa, da je ljubeč brat in dober poslušalec – dogodke mu pomagam prenesti v občutja o sebi, da lahko začne graditi svoje pozitivno notranje jedro.
Na začetku počnemo to s pomočjo druge nam pomembne osebe ali svetovalca (terapevta), kasneje ta način ponotranjimo in neodvisno od drugih gradimo svoj pozitivni notranji jaz. Večje in močnejše, kot bo to jedro, debelejši bo ščit, ki nas bo branil pred neprimernimi kritikami okolice. Vedno bodo okoli nas ljudje, ki bodo dvomili o nas, in ljudje, ki bodo v nas verjeli, ampak najpomembnejše je, da verjamemo vase. Če si sami ne bomo določili lastne vrednosti, nam je nikoli nihče ne bo dal. Ko se tega naučimo skozi proces odraščanja, lahko živimo svobodno in zadovoljno.
