V več kot 20 letih srečevanja z mladostniki in njihovimi starši velikokrat slišim podobno zgodbo. Na eni strani so starši, ki vidijo svojega otroka kot sposobnega, ampak premalo vlaga v svoje učenje in znanje, na drugi pa starši, ki nikakor ne morejo vplivati ne na šolsko delo ne na slabe ocene mladostnika. Obojim je skupno, da prevzemajo levji delež odgovornosti za mladostnikov šolski uspeh in samo oni vidijo težavo, njihov otrok pa ne. Vrtijo se v začaranem krogu slabe komunikacije, nezadovoljstva in kopičenja šolskih težav.
Kaj jim svetujem? Verjetno je to prvo vprašanje, ki se vam poraja ob branju prejšnjih vrstic. Najprej jim predlagam, da se z otrokom pogovarjajo tudi o čem drugem kot samo o šolskem delu, saj neradi priznajo, da je tista (mala) količina časa, ki je namenjena pogovoru z otrokom, posvečena vprašanjem: Si dobil kakšno oceno? Zakaj se nisi učil? Pojdi se učit! Nič ne bo iz tebe …
Naj vas spomnim, da vaš odnos z otrokom predstavlja več kot samo šolo in šolsko delo. In naj spomnim tudi mladostnika, da ni samo učenec, dijak, slab matematik ali nezainteresiran šolar, ima tudi druge vloge, ki gradijo njegovo osebnost, na katere ob šolskih težavah velikokrat pozabimo – je sin/hčerka, prijatelj, sošolec, fant, dekle, dober športnik, odličen sogovornik, brat/sestra. Ko osvetlimo tudi druge vloge in se začnemo pogovarjati o domačih in vsem prijetnih temah, lahko začnemo z reševanjem šolske situacije. Najprej moramo ustvariti varno in mirno okolje, ki bo temelj za reševanje šolskih težav.
Pustimo otroku, da prevzame odgovornost za svoje učenje, hkrati pa mu ne dovolimo, da sam postavlja meje – lahko jih preizkuša, ne more jih postavljati. Primer: otroka vsak dan vozite v šolo in vedno zamuja z odhodom, tako da vsak dan zamudite v službo. Otroku jasno povejte, da je čas za odhod ob določeni uri, in ko otroka ne bo v avtu ali bo poležaval, se sami odpeljite v službo. Pustite, da otrok prevzame odgovornost za svoje vedenje. Veliko staršev tega ne zmore, imajo občutek, da so slabi starši, če otroka ne čakajo, ne priganjajo ali ne silijo v šolo. Bojijo se, da jih bo družba označila za neuspešne starše, če bo njihov otrok v šoli neuspešen. Otrokov neuspeh v srednji šoli ni vaš neuspeh, negativne ocene niso vaše slabe ocene; ko boste uspeli to sprejeti, se bodo stvari izboljšale. Začeli se boste posvečati realni težavi in reševanju, ko boste čustva pustili ob strani.
Zakaj ima otrok slabe ocene? Je program prezahteven? Veliko staršev vidi svoje otroke veliko sposobnejše, kot so v resnici ali kot so pripravljeni dati od sebe. Ali je otrok s pozitivnimi ocenami zadovoljen? Ali ga pestijo še kakšne druge težave? Kako mu lahko pomagam, da bo postal šolsko uspešen in da bo hkrati prevzel odgovornost za svoje delo? Ima učne navade, delovne navade?
Ni dovolj, da rečete otroku, naj se gre učit ali naj se več uči. Vprašajte ga, kako se uči, na kakšen način se uči, kako si prerazporedi učno snov, ali ima načrt učenja. Povežite se z razrednikom, s šolsko svetovalno službo, in če menite, da težavi niste kos, poiščite zunanjo strokovno pomoč. Ne dovolite, da otrokove težave v šoli vplivajo na otrokovo duševno in telesno zdravje ter da osebni, čustveni problemi zaradi nereševanja težav napredujejo. Če presodite, da vi in vaš otrok ne znata rešiti težav, ki se samo stopnjujejo, poiščite pomoč in stopite iz začaranega kroga. To je vaša odgovornost – da prepoznate, kdaj otrok potrebuje pomoč in kdaj mu lahko pomagate vi, ali poiščete ustrezno strokovno pomoč z rešitvami. Ne rešujte težav namesto otroka; vaša odgovornost je, da mu pomagate pri prepoznavanju težav in pri iskanju pomoči ter rešitev.
